Nepravi Jonas – Zarisi

Ni kaj, lepo so me nategnili in za to jim bom še jebal mater. Na VPK sem šel takrat popolnoma slučajno, po čevlje, ki sem jih tam pustil na zadnjem snemanju Milijonarja in so mi jih spravili. Če bi vedel, kako me bo še rita pekla, bi ostal tisti dan doma.

Na hodniku me je ujel Lehpamer in mimogrede vprašal, kako sem kaj zaseden. Vedel sem, da pripravljajo neko novo nadaljevanko, kaj več pa ne (nisem recimo vedel, da bo imela 120 nadaljevanj). Diham, odvrnem. Nisem hotel razlagati, kako sem v totalnem kurcu z denarjem, kako še nisem izplačal dolgov iz Veldna in kako sem se lansko leto zajebal z delnicami. In kako še zmeraj odplačujem kredit za tisti jebeni nigerijski internetni posel iz leta 99, ki se je tako nesrečno sfižil. Kako naj bi vedel, da bo princ nenadno zbolel, saj ne znam šlogati iz emailov?! Kdor ne razume, da je iz emailov (pa četudi jih je skoraj devetdeset, kolikor sva si jih izmenjala) nemogoče razbrati zdravstveno stanje pisca, ne šteka interneta. A razumeš, da se tu pretakajo samo enke in ničle, pizda!?

Sratka, bil sem tiho, ker sem vedel, kaj sledi. Lehpamer dobro ve, da mu stoji nasproti največji slovenski zvezdnik vseh časov, dve možnosti sta. Ali se bo usral in prosil za avtogram, ali pa bo mimogrede omenil, da imajo mogoče vlogo zame v nadaljevanki. Mimogrede, kot da mi dela uslugo in kot da ga ne voham, kako se mu tresejo hlače pred mano in je ves posran. Še preden kaj zine, na hitro omenim svojih štirinajst viktorjev (“K fotru moram ponje, sem mu jih pustil, da jih spolira.”), če bo res kaj posla, je bolje, da takoj začnem navijat ceno.

Da naj si pogledam tole, (mi porine v roke CD s scenariji) in predlagam kakšen honorar bi hotel za vlogo doktorja Vanje. Da mi bo mogoče všeč.

Pustil sem ga nekaj trenutkov viseti s tistim CD-jem v roki tam na hodniku, za dramski efekt. Zamaknil sem se v polprofil iz Miljonarja, dvignil obrv in ga pustil, da se peče. Dostikrat takole obstanem v pogovoru. Včasih zaradi trave, ki mi blokira kratkotrajni spomin in se ujamem, da zamišljeno buljim pičkam v joške, medtem ko čakajo na odgovor na bogve kakšno neumnost, včasih pa nalašč, ko nimam odgovora in so me leta izkušenj pred kamero naučila, da je bolje narediti zagoneten fris, kot pa odpreti gobec in izdati, kakšen kreten si.

Potem sem brez besed vzel tisti CD, se obrnil in šel, ne da bi se ozrl nazaj. S hrbtom sem ga čutil, da se je poscal v hlače. Vem, prevelik sem za Slovenijo.

Doma vržem CD v računalnik (Apple 8-core Mac Pro Ultra s štirimi hard diski, najtršimi na tržišču, mi zagotavlja moj diler), naredim search “Vanja” in dobim dva zadetka. Da bi bral, mi niti na misel ni padlo, (ker pogodba še ni podpisana), dovolj mi je bil podatek da Vanja nastopa v dveh epizodah in da, kot kaže, nima veliko besedila. Mala malica! Še isti večer pokličem Lehpamerja:

“Cenkali se ne bomo, Tomaž.”

“Seveda ne,” odgovori, “te preveč spoštujem.”

Spoštuješ ti svojo mamico producentsko, goba posušena, drekobez prodani, ne ti meni spoštuješ, nabil te bom v rito, da te dvigne za deset centimetrov na mojo očesno linijo, pokveka, ti prežvečena glista. Take jih boš slišal od mene, da se boš usral in skril v kupček, ki ti je pravkar iz guze padel! Oh, kako me rajca zmerjanje teh polljudi okoli mene!

“Hvala, cenim to,” rečem. “Posluš, tisoč evrov mi dejte na epizodo, pa je.” Dva tisoč za dva dni snemanja, lepa cifra. Stisnil sem zobe in upal, da bo šlo skozi.

Sem mislil, da ga bo kap. Po jecljanju sem vedel, da sem rekel preveč! Fak! Denar pa nujno rabim! Previdno!

“Posluš, Tomaž, naj ti bo, ker si ti. Naredim ti vse skupaj za tisoč petsto. Ker si ti. Ampak ne povej nikomur!” Jebi ga, včasih je treba popustit. 750 za snemalni dan, saj v resnici ni slabo, Emeršič gre tudi za osemdeset, jebala ga batina.

V slušalki ni bilo odgovora. Halo?

“Kako to misliš, vse skupaj?” vpraša nekam začudeno. Pizda, tem retardom z VPK-ja je res treba vse dvakrat razlagat.

“Glej, pošlji mi pavšalno pogodbo za tisoč petsto evrov in se nehajva zajebavati. Delam ti uslugo in mi jo boš pač enkrat vrnil. Ja?” Zmeraj jih je treba spomniti, da jim delaš uslugo, peonom, drugače ti zlezejo čez glavo. Ni jim treba razlagati, da rabiš dnar. Osnove estradnega biznisa, prjatli.

“Tisoč petsto za vse?”

Kretenček je res počasne pameti, to je treba priznati. Zadržim se, da ne sedem v avto in se odpeljem tja in ga zbrcam na tla, debila.

“Pošlji pogodbo!,” odrežem in fuknem telefon dol za efekt, kolikor ga je. (Škoda, da nimam več stare nokie, ki sem jo lahko s tleskom zaprl. Na tem iPhonu lahko le bolj močno pritisnem “end call” na touchscreenu, ni prave satisfakcije.)

Res mi jo je poslal po hitri pošti že naslednjega dne, podpisal in vrnil sem ne da bi prebral, sem vedel, da se me ne bo upal nategniti.

In se me ni. Nategnil me je po pomoti, ko mi je rekel za vlogo doktorja Vanje. Ni Vanja, ampak je Vasja! Nastopa v najmanj treh četrtinah nadaljevanke. Od stodvajsetih nadaljevanj!

Ne bom razlagal, kaj mi je kasneje rekel Čeferin, ko sem mu kazal pogodbo. Potem ko je bežno komentiral, kako je pogodba lepo sestavljena in pobaral, če sem bil buden, ko sem podpisoval, sem vedel, da z razveljavitvijo ne bo nič. Ko me je vprašal, če nastopam tudi na rojstnih dnevih, sem šel pa kar do Žmauca na beton (3 dl piva + 0,3 dl šnopsa, shaken, not stirred). Po šestem me je nehala boleti lobanja.

http://www.vimeo.com/2094778

K sreči ni vse tako črno. Mali Rodman je seksi, včeraj sem se zbudil prešvican, ker sem ga sanjal, kako ga dajem čez kavč kar na sceni pred ekipo in vpijem “pacek ti, lej, kaj ti dela ati!” Joj, z njim bo treba na izi in s pametjo, da ne bo spet lažnivec Požar imel ljubosumne izpade kot zadnjič. Še najrajši bi videl, da ne bi zvedel.

-N. Jonas

This entry was posted on Sobota, December 6th, 2008 at 03:05 and is filed under Televizija, Vsakdanjik. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can skip to the end and leave a response. Pinging is currently not allowed.